ZGODBE

Že v osnovni šoli sem razmišljala o študiju v tujini, vendar sem se z leti oddaljila od te ideje in se odločila, da se raje vpišem na fakulteto v Sloveniji, ki omogoča Erasmus+ izmenjave. Nisem vedela kam točno želim iti, vedela sem le, da želim nekam ob morje. Ker sem se v srednji šoli učila španščine, sem se odločila za Málago, obmorsko mesto na jugu Španije. Vseeno sem podrobno pregledala še vse ostale ponujene fakultete, njihove programe in mesta v katerih se nahajajo, saj sem želela imeti predavanja v angleščini, ampak sem se na koncu vseeno odločila za Španijo. Za Málago se je odločila tudi ena izmed sošolk, tako da sva se tja odpravili skupaj. Pred odhodom na izmenjavo sva govorili s starejšimi študenti, ki so že bili na izmenjavah in so nama dali koristne nasvete iz prve roke o tem kako pakirati, kako si razporediti denar, na kaj morava biti pozorni pri dokumentaciji in kako se znajti, če bova imeli težave. Dobili sva se tudi s starejšo študentko, ki je bila prav tako na izmenjavi v Málagi in nama je lahko točno predstavila mesto, univerzo, kako poiskati prebivališče in ostale podrobnosti. Tudi stanovanje sva našli že v juniju, tako da sva imeli do odhoda že vse urejeno. V Španijo sva se tako odpravili z ogromno količino koristnih informacij a hkrati v pričakovanju neznanega.

Izmenjava se je začela dobro, let in pot do stanovanja sta potekala brez težav. Hitro sem ugotovila, da bo glavna ovira jezik. Kljub temu, da govorim špansko, je situacija popolnoma drugačna v učilnici kot v resničnem svetu, še posebej, ko si obdan z Andaluzijci, ki so znani po zelo hitrem govoru in zelo specifičnem naglasu. Čeprav sem vedela, da bodo vsa predavanja potekala v španščini, me je presenetilo, da večina profesorjev in študentov ni znala angleško, hkrati pa so od tujih študentov pričakovali enako mero sodelovanja kot od španskih. Po eni strani je to pomenilo veliko dodatnega dela in kar nekaj sramotnih trenutkov tišine, ko med poukom nisem znala odgovoriti na vprašanja, ki so mi jih zastavili profesorji. Po drugi strani pa me je to prisililo, da sem se jezika še dodatno naučila in se znašla v novih situacijah. To, da sva bili na izmenjavi s sošolko skupaj, je precej pripomoglo k olajšanju situacije. Na koncu nama je vseeno uspelo opraviti vse sprotne naloge in po precejšnjem številu popitih kav v Starbucks-u med prevajanjem snovi uspešno odpisati izpite.

Tekom izmenjave sem po naključju zasledila, da naj bi bili Španci najbolj zdrav narod na svetu. Glede na to, da je vsaj v Málagi celo leto na voljo ogromno svežega sadja in zelenjave (znani so predvsem po pomarančah in svežem pomarančnem soku), večino dni v letu je sončno, zaradi ‘napačnega’ časovnega pasu pa je tudi pozimi svetlo vse do sedmih zvečer, me ta podatek ni presenetil.

Andaluzijci so prav tako zelo sproščeni ljudje, ki se znajo ustaviti in uživati v trenutku. Jaz nisem. Vendar se mi zdi, da sem se te sproščenosti na izmenjavi malo nalezla. Ko stojiš na razgledni točki hriba Victoria in opazuješ pristanišče, staro areno za bikoborbe, ogromno katedralo in letala, ki se dvigajo v daljavi, se ni težko ustaviti in tudi po kakšno uro le uživati v razgledu. Tudi po mestu se lahko sprehajaš vsak dan in se ne naveličaš pogleda na Alcazabo, staro arabsko utrdbo in Rimsko gledališče ter nešteto ozkih uličic, kjer vsakič odkriješ novo trgovino ali restavracijo. Eden izmed mojih najljubših hobijev med izmenjavo je bil raziskovanje kulinarike v mestu. Restavracije v mestu so zelo raznolike, od klasičnih, ki ponujajo paelle in tapase, do vsaj 10 različnih globalnih verig s hitro prehrano, kot so Burger King, Taco Bell, McDonald’s in druge. Najbolj mi je bila všeč španska veriga restavracij 100 montaditos, kjer prodajajo 100 različnih mini sendvičev, ki jih lahko kombiniraš s krompirčkom in drugimi prilogami. Ti majhni sendviči so značilni za Španijo in so lahko polnjeni s klasičnimi španskimi dobrotami, kot so jámon serrano ali tortilla de patatas, lahko pa vsebujejo različno zelenjavo, meso, sir in druge sestavine. V vseh restavracijah servirajo tudi sveže stisnjen pomarančni sok, kar je bilo meni še posebej všeč. Edina stvar, ki pa me v Španski kulinariki ni navdušila pa je bila njihova kava. Tako sem raje zahajala v ameriške kavarne, od doma pa sem prejela paket s polletno zalogo ‘slovenske’ kave.

Najbolj zanimiv čas v Andaluziji je pred božičem. Španci so zelo verni narod, zato so božični prazniki zanje zelo pomembni in sama še nikoli nisem videla tako okrašenega mesta, kot je bila decembra Málaga. Luči so začeli postavljati že ob koncu oktobra, da so jih lahko konec novembra svečano prižgali po vsem mestu. V vsaki ulici so visele drugačne luči, v centru mesta so bile tri različne ‘smreke’ narejene popolnoma iz luči, največja atrakcija pa so bili oboki v ulici Larios, kjer je ob polnih urah igrala glasba, luči pa so utripale po njenem ritmu. Ena izmed glavnih avenij je bila vse vikende ob večerih zaprta, saj so v mesto prihajali ljudje z vseh koncev, da bi videli luči in se sprehodili po stojnicah, ki so segale čez cel mestni park. Tudi jaz sem skoraj vse večere v tem času preživljala na sprehodih po mestu, saj je bil praznični občutek resnično nepozaben.

Med izmenjavo sem sva se s sošolko udeležili precej kratkih izletov po Andaluziji, sama pa sem se za nekaj dni odpravila v London. Letališče se nahaja v bližini mesta in ima ogromno poceni letov v različne evropske prestolnice, tako da so nekaj dnevna potovanja po Evropi zelo dostopna. Prvič sem potovala sama in ta izlet je na meni pustil kar velik vtis. Popolnoma sama sem prvič potovala z letalom, ko pa sem prispela v Anglijo, so bile železnice iz letališča zaprte in sem se morala znajti in potovati z avtobusom ter dvema različnima vlakoma, preden sem ob polnoči prispela do mesta. Bivala sem v hostlu, kjer me je bilo na začetku malo strah, vendar sem hitro ugotovila, da so ljudje tam zelo prijetni in zanimivi. Ko sem se vrnila v Málago, sem se počutila, kot da sem prišla domov. Zanimivo mi je bilo, kako dobro sem v teh nekaj mesecih spoznala mesto in kako preprosto je bilo živeti v njem, kljub jezikovnim oviram. Velikokrat se mi je zgodilo, da me je na ulici kdo ustavil in vprašal za pot, jaz pa sem se nato spraševala kaj je na meni takšnega, da mislijo, da mesto poznam. Z drugimi Erasmus+ študenti smo si velikokrat izmenjevali zanimivosti o mestu, ki smo jih odkrili in se pogovarjali o lokalni kulturi in kako je ta podobna oziroma različna našim. Prvič v življenju sem bila tako podrobno in tako dolgo v stiku z ljudmi iz različnih držav in sem resnično uživala v pogovorih z njimi. Najboljši pa so bili slovensko-brazilski večeri s cimrami, kjer je vsaka pripravila jed iz svoje države, nato pa smo se cel večer pogovarjale o kulturi, filmih in trenutnih dogodkih. Presenetilo me je koliko skupnega lahko imaš z nekom, ki prihaja iz popolnoma drugega konca sveta.

Na začetku izmenjave sem se spraševala, če me bo izkušnja res tako spremenila, kot vsi trdijo. Čeprav menim, da moja osebnost ostaja bolj ali manj enaka, sem se od špancev ‘navlekla’ sproščenega vzdušja in se naučila, da je vsaka težava rešljiva in ni vredna skrbi. Zame je bilo tudi prvič, da sem dlje časa živela sama in sem pri sebi opazila kar nekaj lastnosti, ki se jih prej nisem zavedala. Postala sem tudi bolj spontana in samostojna. Všeč mi je bila svoboda, ki sem jo imela pri čisto vsakdanjih stvareh, na primer pri izbiri tega, kaj bom jedla, do tega kdaj bom pospravljala. Kljub temu, da sem bila vesela povratka domov, sem v mestu resnično uživala in tudi misel, da bi morda kdaj dlje časa živela v tujini se mi ne zdi več tako strašna. Še posebej v teh časih, ko so potovanja omejena, mesto precej pogrešam in komaj čakam, da ga lahko ponovno obiščem. Ostalo mi je toliko lepih spominov na izmenjavo, od večjih dogodkov do tistih najbolj vsakdanjih, da si ne morem niti predstavljati kako bi ta semester potekal, če se izmenjave ne bi udeležila.

Metka Belcl
Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru

IZMENJAVA V TUJINI
Málaga, Španija
Čas izmenjave: september 2019 – februar 2020