Preskoči na vsebino

ZGODBE

Kratko, vendar sladko

Kratko, vendar sladko

Od nekdaj sem rada potovala, raziskovala nove kraje in spoznavala nove ljudi. Najprej seveda z družino, kasneje pa s prijatelji ali sama. Vendar potovati ni enako, kot se preseliti za nekaj časa v tujo državo in tam živeti v njihovem vsakdanu. Iti na izmenjavo in to izkusiti je bila moja želja že od začetka študija. Ker pa je od besed do dejanj še dolga pot, nisem nikoli oddala prijave, saj je bilo zmeraj nekaj na poti. Ko si med študijem že začneš utrjevati pot in poganjati korenine je težko kar naenkrat za toliko časa zapustiti vse in se podati v neznano. Spomnim se, da sem se tisti dan učila za izpit. Sedela sem za mizo pred mednarodno pisarno EPF. Ko sem si ogledovala plakate me je prešinilo »kaj pa če?«. V roke sem vzela telefon in preverila rok prijave. Bil je le še 2 dni. Pozanimala sem se, katere destinacije so še proste in naslednji dan oddala prijavo. Izbrala sem mesto Porto.

Šele ko sem oddala prijavo, sem se pozanimala o mestu in fakulteti, na katero sem se prijavila. Nikoli prej še nisem bila na Portugalskem. Že misel na to, da je Porto obmorsko mesto se mi je zdelo razburljivo. Pred odhodom sem že kar nekaj prebrala o državi in mestu, v katerega sem bila namenjena. Vendar si nisem pustila preveč zamišljati kako bo, saj s pričakovanji pridejo tudi razočaranja, zato sem se samo prepustila toku dogodkov.

Najprej je bilo potrebno izbrati stanovanje, v katerem bom živela. V svojih študentskih letih sem živela doma in nekaj časa sama v svojem stanovanju. Torej izkušenj, živeti s ljudmi, ki imajo drugačne navade, nisem imela prav veliko. Priznam, da sem veliko razmišljala o tem, kaj naj naredim. Najbolj pomembno mi je bilo to, da živim v centru mesta. Porto je relativno veliko mesto in želela sem doživeti utrip le-tega, saj morda nikoli več ne bom imela priložnosti izkusiti, kako je živeti v velikem mestu. V stanovanju sem želela imeti poleg svoje sobe tudi urejeni kopalnico in kuhinjo. Prav tako pa mi je bilo pomembno tudi, da ima stanovanje skupen prostor, kjer bi se lahko družila s sostanovalci. Tako se je moj izbor nekoliko zožil in na koncu sem izbrala stanovanje, z 9 sobami. Verjamem, da se sliši to morda preveč, vendar moje razmišljanje je bilo naslednje. Ob prihodu v Porto nisem poznala nikogar. Čeprav mi ni težko sklepati poznanstev, je vseeno lažje, če že takoj spoznaš nekaj ljudi, ki delijo enako izkušnjo kot ti. Čeprav imam izkušnje, da se z vsemi ne moreš vedno razumeti, sem si mislila, da ni kaj, da se nebi razumela z vsaj enim izmed sostanovalcev.

Moja pot se je začela z letom iz Dunaja v Porto, kjer sem imela organiziran prevoz iz letališča, do stanovanja. Tam me je sprejel lastnik stanovanja in takoj, ko sem vstopila sem videla punco, s katero sem sedela na letalu na poti v Porto. Čeprav na letalu nisva spregovorili niti besede, me je tudi ona prepoznala in nemudoma začela pogovor. Že po nekaj stavkih sem ugotovila, da prihaja iz nam sosednje države Hrvaške. Pogovor sva tako nadaljevali vsaka v svojem jeziku in že prvi dan skupaj šli raziskovat mesto.

Minil je prvi teden in stanovanje se je napolnilo. Naenkrat je v njem prebivalo 9 študentov. Nad sostanovalci sem bila navdušena. Bili smo pisana druščina in veliko smo se družili v skupnih prostorih. Imeli smo skupne večerje, organizirali čistilne akcije stanovanja, raziskovali mesto, delili vtise, se smejali, hodili na zabave, dogodke in spoznavali drug drugega. Moja pričakovanja, da se bom ujela z vsaj enim sostanovalcem se tako niso uresničila, saj smo se vsi med seboj odlično razumeli. Kot nad sostanovalci sem bila navdušena tudi nad mestom, ki ga bom v prihodnosti definitivno še obiskala. Všeč mi je arhitektura mesta in zgodovinske zgradbe, ki jih ne moremo primerjati z našimi, saj je stil gradnje popolnoma drugačen. Večkrat smo se s prijatelji sprehajali po mestu. Seveda smo najprej obiskali znane predele kot so Ribeira, Via Catarina, Aliados, dočakali sončni zahod v parku Jardim do Morro itn. Sčasoma pa smo začeli odkrivati tudi razne simpatične uličice, ki niso preplavljene s turisti in kjer smo lahko popili kavo ali kozarec vina, kot pravi domačini. Porto ima tudi dobro razvejan avtobusni in podzemni promet. Ena izmed podzemnih linij te pripelje tudi do najbolj znane plaže Praia de Matosinhos, kjer smo preživeli kar nekaj popoldnevov. Zraven smo vzeli žogo, frizbi in pijačo. Dan je ob dobri družbi in glasbi še prehitro minil. Čeprav je bilo marca še nekoliko hladno, je bilo v lepem vremenu tam veliko ljudi in surferjev. Ocean je bil prijetno hladen, zato nihče od nas ni zbral poguma, da bi se v njem kopal.

Nekje na pol poti med mestom in plažo se je nahajala moja fakulteta ISAG. To je zasebna šola, ki je veliko manjša od EPF. Bila sem presenečena nad njeno velikostjo vendar sem se hitro navadila. Spoznala sem osebje v mednarodni pisarni in kaj kmalu tudi ostale Erasmus študente. Torej naš »Welcome day« je potekal drugače, kot na drugih fakultetah. Moram reči da sem bila presenečena nad organiziranostjo in prijaznostjo vseh, s katerimi sem prišla v stik. »Welcome day« se je začel s predstavitvijo po državah. Slovenijo sva predstavljali dve študentki. Vnaprej sva se morali pripraviti in povedati zanimiva dejstva o Sloveniji. Prav tako so to storili tudi vsi drugi in sledila je pogostitev, ki je potekala nekoliko bolj sproščeno. Tam smo se študenti pobliže spoznali. Nekatere sem prepoznala že iz Erasmus zabav, na katere sem hodila s sostanovalci. Najbolj me je presenetilo to da je bilo veliko ljudi iz Hrvaške. Že v stanovanju sem živela s tremi. V dveh mesecih pa sem jih spoznala skoraj petnajst. Zelo dobro smo se razumeli. Zdi se mi, da smo čutili nekako povezanost, ko smo bili skupaj tako daleč od doma. Zmeraj sem se šalila, da sem tukaj spoznala več Hrvatov, kot če bi bila na izmenjavi v Splitu, ki je pravzaprav bila moja druga želja, ko sem se prijavljala. Naše druženje so prekinili profesorji, ki so nas pozvali, da se odpravimo v mesto. Z metrojem smo se odpeljali do centra in nadaljevali pot peš do reke Douro, kjer nas je čakala ladja. V načrtu sem imela, da se bom enkrat peljala z ladjo po reki in sem bila zelo vesela, da se je to zgodilo tako hitro. Razgled iz ladje na Ribeiro in zgradbe, ki so zgrajene na hribu, je čudovit. Prav tako pa smo lahko še iz druge perspektive videli znani most Luís I Bridge. Vožnja z ladjo je trajala nekje eno uro in ko smo prišli nazaj, se je naš »Welcome day« tudi končal. Predavanj na fakulteti nisem imela veliko in tako mi je tudi ustrezalo, saj sem imela veliko časa, da izkusim življenje v mestu. Ker so bili moji sostanovalci veliko bolj zasedeni z obveznostmi, sem se večkrat tudi sama sprehajala po mestu. Kar nekajkrat sem v mestu naletela na koga poznanega in moji plani za tisti dan so se v trenutku spremenili. Na Portugalskem mi je bila všeč predvsem njihova sproščenost in mislim, da smo se kaj hitro vsi nanjo zelo navadili. Vsak dan je bil poseben. Tudi ko smo se do sitega najedli njihove tipične jedi Francesinha, ki bi jo imenovala kar kalorijska bomba in smo se zato po vseh teh hribčkih, na katerih je zgrajen Porto, komaj privlekli domov. To mi je dalo vedeti, da je življenje sestavljeno iz trenutkov, ki se nam najprej zdijo nepomembni in se šele kasneje zavedamo, da je to tisto, kar daje čar življenju.

Čeprav je mojo izmenjavo prekinila pandemija in sem se predčasno vrnila domov, sem zelo hvaležna za izkušnjo, ki sem jo imela. Res sta bila samo dva meseca življenja v tujini, vendar sta bila dovolj, da se bom tega spominjala vse življenje. Spoznala sem tudi ljudi, s katerimi sem še zmeraj v kontaktu in definitivno se bom spet vrnila na Portugalsko, saj še nisem videla vsega, kar sem želela. Torej izmenjavo priporočam vsakomur, seveda pa jo vsak doživi drugače, saj so naše želje in pričakovanja različna. Vsekakor pa je vredno, saj te taka izkušnja nauči veliko o sebi in o drugih, prav tako pa te napolni z doživetji in spomini, ki bodo ostali zavedno.

Sara Čelan
Ekonomsko-poslovna fakulteta Univerze v Mariboru

IZMENJAVA V TUJINI
Porto, Portugalska
Čas izmenjave: februar – julij 2020

Deli objavo:
Zapri