ZGODBE

»Zdravo, imaš vžigalnik?« je bil moj prvi stik z Erasmus študentom, ki je bil na izmenjavi v Ljubljani. »Ime mi je Alex. V bistvu, če sem iskren, sploh ne kadim. To je moj prvi teden v Sloveniji in ne vem točno, kako bi začel pogovor,« je dodal v angleščini z rahlim španskim naglasom. Bil je štiriindvajsetletni Madridčan, ki se je pri osemnajstih prvič sam odpravil od doma z namenom prepotovat svet. Petindvajset držav kasneje ga je pot zanesla v Slovenijo, kar pa je bila že njegova tretja Erasmus izmenjava. Zdelo se mi je, kot da se pogovarjam z likom iz pustolovskega filma. Sama sem mu bila pravo nasprotje. Pri svojih (takrat) enaindvajsetih letih se nisem nikoli kaj dosti zanimala za potovanja. Že od nekdaj sem se oklepala cone udobja in bila prepričana, da mora življenje potekati zelo tradicionalno – srednja šola, fakulteta, nato pa zaposlitev, če se le da v domačem kraju, poleg tega pa je treba vsako študenstko plačo položiti na varčevalni račun, saj se tako namreč lahko med vrstniki pohvališ, da si ugleden član družbe. »Z vsem denarjem, ki si ga porabil za tisto tritedensko potovanje po Tajski, bi si lahko privoščil že soliden avto,« sem domišljavo obsojala znance, ki so na socialnih omrežjih delili svoja doživetja. Alex je bil prav tisti tip človeka, ki mu bi očitala podobne stvari, vendar me je vsaka zgodba iz njegovih potovanj, ki jo je delil z mano, bolj vlekla v tisto čudovito mesto, 2000 kilometrov stran od doma.

V svojem zadnjem študentskem letu sem imela občutek, kot da že stopam v svet odraslih, vendar takoj, ko se je letalo dotaknilo portugalskih tal, sem se zavedala, da v bistvu ne vem ničesar o ničemer. Počutila sem se kot izgubljen otrok, ki je sredi nakupovalnega centra odtaval od mame. Napočil je trenutek, na katerega sem nestrpno čakala že eno leto, vendar sem ob pristanku čutila več strahu kot vznemirjenja – ničesar nisem poznala. Ne mesta ne ljudi ne jezika, prav tako pa sem prvič sem potovala sama. Počutila sem se, kot da sem na poti na najtežji izpit svojega življenja, pri najbolj zateženem profesorju. Poskušala sem si v spomin prikrasti vse spodbudne Alexove besede, ki so mi že od začetka dajale pogum za izmenjavo: »Prvi korak nikoli ni lahek, vendar več, kot jih narediš, lažje postane.« Tesno sem oprijela ročaj vozička s prtljago, sama sebi spodbudno dejala: »Zmoreš to!« in samozavestno odkorakala z letališča, nakar se je avtobus, poln italijanskih turistov, zapeljal na napačno stran ceste in snel vsa stranska ogledala tamkaj parkiranim avtomobilom. »Dober začetek,« sem si mislila.

V svojem novem stanovanju sem odložila prtljago in se odpravila v center mesta. Trenutek, v katerem sem prvič stopila na Dom Luís most, me je nemudoma spomnil, zakaj sem se odločila za izmenjavo v Portu. Sončni zahod je celotno mesto obarval v prijetno rumeno barvo. Pisane hiše iz starega mestnega jedra so izgledale kot iz pravljice, v reki pa se je zibalo na desetine čudovitih starinskih čolnov. Ozrla sem se okrog sebe in opazovala domačine, kako se v tem prekrasnem toplem večeru brezbrižno sprehajajo mimo mene. »Ali vidite to, kar jaz vidim?« sem se spraševala, medtem ko se mi je spodnja čeljust kar povesila od navdušenja. »Še tiste najlepše slike na internetu jim delajo krivico,« je bil moj prvi SMS staršem. Prečkala sem most in se spustila ob reko, kjer sem si ogledovala stojnice, ki so turistom predstavljale portugalsko kulturo – od tradicionalnih portugalskih ploščic in prtičkov z vzorci, ki so posnemali prav te, do svetovno znanega portskega vina. Čeprav sem v samotnem sprehodu uživala, sem se zavedala, da bi bilo bolj zabavno, če bi te trenutke s kom delila.

Nisem sramežljive sorte, vendar mi spoznavanje novih ljudi nikoli ni šlo od rok. Globoko sem vdihnila, stopila v restavracijo in v grlu začutila velik cmok. Odvijal se je namreč že prvi spoznavni dogodek, ki ga je organiziral Erasmus Student Network. Prostor je bil nabito poln z ljudmi, ki so se med sabo pogovarjali in se smejali, kot da se poznajo že celo večnost, jaz pa sem bila čisto sama. Počutila sem se se tako nerodno, da sem se že sprijaznila, da tega ne zmorem. Pripravljena sem bila zapustiti restavracijo, nakar: »Živjo, od kod pa ti prihajaš?« sem v angleščini slišala za seboj. Obrnila sem se in zagledala fanta in dekle, ki sta bila videti prav nekje moje starosti. »Iz Slovenije,« sem odvrnila. »Sva Zuzana in Andrej iz Slovaške. Kje študiraš?« Modra se sliši le kot začetek brezvsebinskega kramljanja, vendar je bil to pravzaprav začetek vsega. Alex je imel prav – ko narediš prvi korak, gre vse drugo kot po maslu. Že preden sem se zavedala, sem sedela za mizo polno študentov, ki so se pred le nekaj trenutki spopadali s podobnimi občutki kot jaz. Tisti večer, za mizo številka 6, je nastala skupina prijateljev, za katero sem mislila, da lahko obstaja le na televizijski oddaji »Friends«.

Z vsakim dnevom, ki sem ga preživela na izmenjavi, sta se mi način razmišljanja in pogled na svet spreminjala. S spoznavanjem novih ljudi in njihovih kultur sem postala bolj odprta, razumevajoča in razgledana, z učenjem novih jezikov sem si začela širiti karierne možnosti, z novo izkušnjo samostojnosti in neodvisnosti pa sem postala bolj zrela in začela razumeti, kaj zares pomeni skrbeti sam zase. Tisto konservativno razmišljanje, ki sem se ga tako tesno oklepala pred izmenjavo, se je le za nekaj obneslo, saj sem s študentskim delom prihanila kar nekaj denarja. Naj se sliši še tako klišejsko, vendar spoznala sem, da je najbolje zapravljen denar tisi, ki ga vložiš v doživetja. V naslednjih mesecih smo s prijatelji potovali od Azorov do Valencije in pojedli toliko portugalske in španske hrane, da mi želodec ne bo nikoli oprostil. Po koncu vsakega dneva, polnega zabave in doživetji, sem se ulegla v posteljo in si mislila: »Ali lahko to traja večno?«

Prišel je konec prvega semestra in s prijatelji iz celega sveta smo se zbrali v mestnem parku, da bi proslavili svoje akademske dosežke. Sedeli smo na travi, pili jabolčni cider in obujali spomine na vsa druženja in potovanja, ki smo jih preživeli skupaj. Za trenutek sem se zamislila. Kot v filmu sem v glavi izklopila ves zvok in z očmi spremljala nasmejane obraze vseh okoli sebe. Nikoli mi še ni bilo tako toplo pri srcu, kot mi je bilo takrat. Še nikoli nisem občutila sreče na tako močen, hkrati pa na tako preprost način. Vedela sem, da nekatere od njih vidim zadnjič in želela sem v tem trenutku ostati najdlje, kot je možno.

Mineva eno leto, odkar sem prispela v to pravljično mesto. Tu sem našla ljubezen, službo in dom. Če me vprašate po moji Erasmus izkušnji, vam lahko preprosto povem: »Z izmenjavo sem v sebi zapolnila nekaj, kar sploh nisem vedela, da manjka.«

Zala Anzelc
Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru

IZMENJAVA V TUJINI
Porto, Portugalska
Čas izmenjave: september 2019 – maj 2020