Preskoči na vsebino

ZGODBE

Dom, ki ga nosim s seboj

Dom, ki ga nosim s seboj

Včasih ljudje mislijo, da je Erasmus le niz potovanj, fotografij in mest, ki jih odkljukamo na zemljevidu. Morda je tako videti od zunaj. Toda šele ko se znajdeš stotine ali tisoče kilometrov stran od doma, spoznaš, da je to veliko več kot le to.

To so jutra, ko se zbudiš v mestu, ki še vedno ne pozna tvojega imena. Ko stopiš na ulico med stotine ljudi, a nihče ne ve, kdo si. Ko v trgovini nezavedno iščeš okuse, ob katerih si odraščal, ko poslušaš pogovore okoli sebe in si zaželiš, da bi vsaj za trenutek slišal svoj jezik. Takrat spoznaš, da dom nikoli ni bil samo kraj, kjer živiš. Dom so ljudje, ob katerih ti ni treba razlagati, kdo si.

Rodila sem se in odraščala v Podgorici. Dolgo sem verjela, da bo to mesto vedno ostalo enako, da me bo vedno čakalo na istem mestu in da se bom v njem vedno počutila, kot da mu pripadam. Šele ko sem odšla, sem spoznala, koliko človek nezavedno nosi svoj domači kraj v sebi.

Pogrešala sem stvari, ki jih prej sploh nisem opazila, glasove svojih staršev iz druge sobe, družinska kosila, ki trajajo dlje, kot je bilo načrtovano, kavo s prijatelji na mestu, kjer se vsi poznamo, in tisti nepojasnjeni mir, ki ga začutiš, ko hodiš po ulicah, ki jih poznaš že vse življenje.

Nostalgija ni prihajala glasno. Prihajala je tiho. V večerih, ko sem se vračala s fakultete, sedla ob okno in spoznala, da je zunaj drugo mesto, drug jezik in drugo življenje. V teh trenutkih sem največ razmišljala o tem, da je dom pravzaprav občutek in ne naslov.

Morda pa je prav v tem največja lepota Erasmusa. Ne nauči te samo, kako živeti daleč od doma. Nauči te, da dom ni nekaj, kar izgubiš, ko odideš. Ravno nasprotno. Nosimo ga s seboj v načinu, kako govorimo, v spominih, ki jih ohranjamo, in v ljudeh, h katerim se vedno vračamo.

Ko to spoznaš, se ne počutiš več izgubljeno. Začneš odkrivati dele sebe tudi na mestih, za katera si nikoli nisi mislil, da ti bodo postala blizu.

Sem Študentka Fakultete za turizem Univerze v Mariboru s sedežem v Brežicah in odhod na Erasmus+ izmenjavo je bil prvi trenutek, ko sem zares začela razumeti, kaj pomeni učiti se zunaj učilnice, v resničnem življenju.

Prvi semester sem preživela na Portugalskem, na Instituto Politécnico do Porto. Prihod v Porto in prvo srečanje z mestom sta mi ostala globoko v spominu kot mešanica občudovanja in tihe zmedenosti. Vse je bilo novo, vendar ne na tisti vznemirljiv način, ki te takoj prevzame, ampak na način, zaradi katerega se ustaviš in opazuješ, brez gotovosti, kam spadaš.

Spomnim se trenutka, ko sem prvič stopila v mesto. Ulice so se spuščale proti reki Douro, ljudje so hodili mimo mene, kot da temu prostoru pripadajo že veliko dlje kot jaz, sama pa sem imela občutek, kot da sem se znašla v nečem, kar se dogaja brez mene, kot opazovalka lastnega prihoda.

Prvi dnevi so minili v opazovanju in privajanju. Nisem imela občutka pripadnosti, sem pa imela radovednost. Morda je bila prav ta radovednost prvi korak k temu, da se je popolnoma neznan kraj začel spreminjati v vsakdan.

V tem prostoru med prihodom in privajanjem sem začela razumeti, kako močan je lahko občutek, ko si daleč od vsega poznanega, hkrati pa prav v tej oddaljenosti najdeš priložnost, da začneš svet gledati na popolnoma nov način.

V Portu sem se že navadila na majhne stvari, na pastéis de nata zjutraj pred predavanji, na prečkanje mostu Ponte Luís I in na ulice, ki so mi bile na začetku zmedene, kasneje pa so postale normalen del poti, po kateri sem se vsak dan premikala.

Počasi Porto ni bil več nekaj novega. Postal je kraj, kjer sem se znašla brez razmišljanja.

Toda Porto niso naredile posebnega samo njegove ulice, mostovi ali razgledi na Douro. Najbolj so ga zaznamovali ljudje, ki sem jih tam spoznala.

Erasmus na enem mestu združi ljudi iz različnih držav, jezikov in kultur, vendar zelo hitro ugotoviš, da nas vse povezuje ista želja – spoznati svet in iz te priložnosti odnesti čim več.

Vsak izmed nas je nosil svojo zgodbo, svoje navade in običaje. Ob pogovorih z ljudmi iz različnih delov Evrope sem spoznala, koliko se lahko pravzaprav naučimo drug od drugega. Včasih so bili to resni pogovori o študiju in načrtih za prihodnost, drugič pa povsem običajni pogovori, ki so trajali pozno v noč. Prav ti trenutki so bili tisti, ki jih ni mogoče načrtovati, vendar ostanejo v spominu veliko dlje kot katera koli turistična znamenitost.

Še en izziv je bil jezik. Na Portugalsko sem prišla brez predhodnega znanja portugalščine. Na začetku sem se zanašala na angleščino, vendar sem zelo hitro začela prepoznavati besede, izraze in način, kako ljudje govorijo.

Lepo je bilo opazovati, kako sem iz dneva v dan vedno manj potrebovala prevode in kako sem počasi začela razumeti vsakodnevne pogovore. To mi je pokazalo, da človek zmore veliko več, kot si misli, ko se znajde v novem okolju.

Ko se je semester približeval koncu, sem ugotovila, da odhajam iz mesta, ki mi ni bilo več tuje. Ulice, po katerih sem se prve dni sprehajala negotovo, so postale del moje vsakodnevne rutine.

Ljudje, ki jih prej nisem poznala, so postali prijatelji, Porto pa mesto, h kateremu se bom vedno rada vračala.

Mislila sem, da se bo moja Erasmus zgodba končala s povratkom v Slovenijo. Vendar se je zgodilo ravno nasprotno. Izkušnja iz Portugalske mi je dala pogum, da sem ponovno stopila iz cone udobja in se prijavila na še eno izmenjavo, tokrat v Španiji.

Prihod v Castellón de la Plano je bil drugačen. Tokrat ni bilo več tistega začetnega strahu, ki sem ga občutila v Portu. Vedela sem, da bodo prišli izzivi, vendar sem prav tako vedela, da mi bo vsak od njih prinesel nekaj dragocenega.

Tokrat se nisem učila samo, kako spoznati novo mesto, ampak tudi kako še bolj verjeti vase.

Na Univerzi Jaume I sem spoznala drugačen način študija, nove profesorje in kolege z vsega sveta. Pouk v španskem jeziku mi je na začetku predstavljal velik izziv.

Bili so trenutki, ko nisem razumela vsake besede, vendar sem se prav takrat naučila, da ne smem obupati ob prvi težavi. Iz dneva v dan je postajalo lažje, občutka zadovoljstva, ko vidiš svoj napredek, pa je težko opisati.

Poleg fakultete sem prosti čas izkoristila za spoznavanje Španije. Obiskala sem Madrid, Valencio, Barcelono, Malago in še številne druge kraje, ki so mi pokazali, kako ima vsaka regija svoj značaj, običaje in način življenja.

Spoznala sem, da potovanja niso samo priložnost, da vidiš nova mesta, ampak tudi način, da bolje razumeš ljudi, ki v njih živijo.

Šele po dveh Erasmus izmenjavah sem zares spoznala, koliko me je ta izkušnja spremenila. Naučila sem se, da se ne bojim neznanega, da lažje sprejemam spremembe in da verjamem vase tudi takrat, ko se znajdem v popolnoma novem okolju.

Naučila sem se, da lahko dom najdeš na več različnih mestih, vendar ga vedno nosiš v sebi.

Danes, ko pogledam nazaj, se Erasmusa ne spominjam po številu mest, ki sem jih obiskala, ali fotografijah, ki sem jih ustvarila. Spominjam se ga po ljudeh, ki sem jih spoznala, pogovorih, ki so trajali več ur, in majhnih vsakodnevnih trenutkih, zaradi katerih sem bogatejša za izkušnjo, ki je nobena učilnica ne more ponuditi.

Najlepši občutek je, ko spoznaš, da živiš nekaj, o čemer si nekoč samo sanjal. Pred tremi leti, ko sem se vpisovala na ta študij, sem že imela svoj majhen načrt in veliko željo, da izkoristim vsako priložnost, ki mi jo bo ponudil. Danes sem lahko samo hvaležna, da sem verjela vase, saj se je prav tista deklica, ki je nekoč sanjala o življenju zunaj svojega mesta, znašla na drugem koncu Evrope in živela sanje, ki jih je dolgo nosila v sebi.

Za konec želim z vami deliti besedo, ki je zame dobila posebno pomemben pomen – saudade.

Portugalci pravijo, da je skoraj nemogoče prevesti to besedo, saj ne pomeni samo hrepenenja, ampak ljubezen do vsega, kar je v nas pustilo sled.

Verjamem, da bom svojo saudade nosila s seboj vse življenje, v vsakem mestu, ki me je spremenilo, v vsakem človeku, ki mi je postal blizu, in v vsakem trenutku, ki je postal del mene.

Morda je prav njena največja lepota v tem, da nas, ne glede na to, kako daleč odidemo, vedno nežno spomni, kam pripadamo in h komu se najbolj veselimo vrniti.

Anja Radonjić
Fakulteta za turizem

ŠTUDIJ V TUJINI
Lokacija izmenjave 1: Porto, Portugalska
Obdobje izmenjave 1: september 2025 – januar 2026

Lokacija izmenjave 2: Castellon, Španija
Obdobje izmenjave 2: januar 2026 – junij 2026

Deli objavo:
Zapri