ZGODBE

Po zadnjem zaključenem izpitu na Medicinski fakulteti sem se odločila za nekaj časa oditi v tujino. Predhodna enomesečna medicinska izmenjava me je namreč pustila polno lepih vtisov in spominov. Ta želja je v meni tlela že nekaj časa, a nisem vedela, kam naj se odpravim. Tako sem sklenila, da počakam. Bilo je junija in med pripravami na največji izpit v 6. letniku študija, to je interna medicina. V teh trenutkih se študentu ob debelih knjigah in obilici stresa v glavo pogosto prikrade misel, kako bi bilo lepo po tem izpitu še malce videti svet, se še česa novega naučiti, videti, kakšno je zdravstvo v drugih državah.

Kot naročeno smo enega izmed tistih dni prejeli študentje od koordinatorice za mobilnost na naši fakulteti ponudbo za sodelovanje z Medicinsko fakulteto v Coimbri na Portugalskem. Ker sem kraj poznala zaradi novih prijateljev, ki sem jih spoznala na predhodni izmenjavi in so ravno tukaj študirali ter so me nad Portugalsko zelo navdušili, sem se odločila, da je to znak, da se zmigam in prijavim na Erasmus+ prakso.

In tako se je moja dogodivščina začela s prijavo na prakso. Postopek prijave se mi je na začetku zdel zelo zapleten, mislila sem, da mi bo vzel veliko časa, malce sem bila tudi prestrašena, da bom sama šla tako daleč in za dalj časa, odločila sem se namreč, da bom v Coimbro odšla za štiri mesece in pol. Skrbi so bile zaman. Vse je potekalo gladko in brez zapletov, res pa je, da sem dokumentacijo pričela urejati pet do šest mesecev pred odhodom in sem tako lahko v miru vse uredila. Vsi pristojni, tako na matični fakulteti, v mednarodni pisarni na UM in na Univerzi v Coimbri so bili zelo ažurni in pripravljeni pomagati z informacijami. Ker sem se prijavila toliko prej, so bile tudi moje želje glede izbire oddelkov v celoti upoštevane.

Moja dogodivščina se je pričela v prvem tednu januarja, ko sem se čisto zares podala na letalo do Lizbone in nato avtobus do Coimbre. Prihod na takrat od Slovenije precej bolj toplo in sončno (vsaj na začetku) Portugalsko je bil zelo prijeten. Podnebje je blažje in rastlinje bolj zeleno, čemur sicer botruje obilica dežja predvsem v zimsko-pomladnem delu leta, povsod so oljke, ki so mi tudi posebej pri srcu. Po uvodnem tednu raziskovanja mesta, ki je bilo v portugalski zgodovini za nekaj časa tudi prestolnica in ima eno izmed najstarejših univerz na svetu, ki obstaja že od leta 1290, je bil čas, da se lotim tudi strokovnega dela mojega obiska tukaj.

Prvih osem tednov sem preživela na abdominalni kirurgiji, in sicer na pododdelku, ki se specifično ukvarja z boleznimi jeter, žolčnega sistema in trebušne slinavke. Lepo so me sprejeli, ob jutrih sem zdravnike spremljala na viziti, kjer smo obšli vse ležeče paciente na oddelku in se pogovorili o nadaljnjih ukrepih, nato pa sem odšla v operacijsko dvorano. Ostajala sem, kolikor dolgo sem želela. Njihov delovni dan je sicer veliko daljši od našega, vendar je tempo dela bolj ležeren kot pri nas, a je sicer vse pravočasno postorjeno. Pogosto sem imela tudi kakšen prost dan, kadar operacij ni bilo na sporedu. Te dni sem izkoristila za pohajkovanje po mestu. Naslednje štiri tedne sem se odpravila na drug konec mesta, kjer imajo porodnišnico. Nato sem štiri tedne obiskovala še ginekološki in štiri tedne dermatološki oddelek. Dnevi so bili pestri, sledila sem dodeljenim mentorjem ali kakemu poučevanja željnemu specializantu/-ki. Največ praktičnih veščin sem lahko izvedla na ginekološkem oddelku.

Največji izziv mi je predstavljal jezik. Zelo prav mi je prišlo, da sem pred začetkom izmenjave zaradi lastne želje po znanju jezika obiskala začetni tečaj portugalščine, tako da sem osnove jezika razumela in tudi govorila, s poslušanjem in veliko truda pa sem s časom razumela že kar veliko in tudi moje govorne sposobnosti so bile kar dobre, dovolj za vsakodnevni klepet na ulici ali obisk trgovine. Pri prevajanju mi je pomagal tudi telefon, kadar ni šlo z govorom ali s pantomimo. Na moje veliko presenečenje je splošno znanje angleščine slabše kakor pri nas, tudi med zdravniki in študenti medicine. Starejši ljudje pogosto govorijo tudi francosko, saj so se včasih francoščine učili v šolah, angleško pa redko. Velikokrat tudi mladi angleško ne govorijo ali pa dokaj slabo. Največ sem se družila s španskimi študenti in tako sem bila veliko v kontaktu s španščino, ki se jo zdaj tudi učim, tako da bi rekla, da bo ta praksa razširila moje jezikovne sposobnosti tudi onkraj meja Portugalske.

V začetku sem se morala nekoliko privaditi na njihov bolj ležeren tempo življenja. Priznam, najprej me je to delalo kar malce živčno, a ko sem videla, da so veliko bolj umirjeni in zadovoljni, da na delovnim mestih ni izbruhov, povezanih s stresom in časovnimi stiskami, kakor pri nas, mi je postalo to zelo všeč. Res pa je, da so lahko v službi občasno nekoliko bolj ležerni, saj popoldan ostajajo v službi povprečno dlje od Slovencev. Operacije so izvajali tudi ob šestih popoldan. Po otroke so se v vrtec odpravljali okoli sedme ure zvečer, kar je za slovenske standarde nenavadno. Izmed zanimivih stvari, ki sem jih opazila, je tudi velika narodna zavednost in ponos na svoje korenine, jezik, kulturo v taki meri, kot ga v svoji domovini še nisem zaznala v vsakdanjem življenju (morda le, kadar smo združeni v športnem navijanju). Ljudje so na začetku morda nekoliko nezaupljivi. Pot do njihovega srca pa si človek utre, kadar govori portugalsko, takrat so posebej veseli. Človek se mora nekoliko privaditi tudi na portugalsko kulinariko. V sladicah prevladujejo jajčne kreme, saj so včasih beljake uporabljali za barvanje oblačil za menihe in tako rumenjake porabili za pecivo.

Nihče, ki obišče Portugalsko, ne sme oditi, če ne poskusi pastel de nata, ki je nacionalni ponos. So tudi ljubitelji rib, kar je zaznati že, ko prideš v trgovino in so sredi trgovine obešene sušene ribe, v zamrzovalniku pa je rib vsaj toliko kot ostalih izdelkov zamrznjenega programa. Njihova najljubša riba, ki jo znajo pripraviti na vsaj tisoč in en način, je trska. Veliko je še takih majhnih običajev in navad, ki jih imaš priložnost spoznati, če si le pripravljen opazovati in poskusiti nove stvari. Najbolj nenavadna jed, ki sem jo poskusila, je bila tradicionalna juha oziroma obara iz mesa stare koze, ki so jo jedli že Vasco da Gama in drugi raziskovalci sveta.

Ta izmenjava mi je dala izjemno priložnost, da se sama podam v svet, začnem znova, spoznam nove ljudi, se naučim nov jezik, sem del nove kulture, da lahko poskusim nove jedi in uživam v portugalskem stilu življenja ter da raziščem skrite kotičke Portugalske. V tem času sem stkala trdne prijateljske vezi, take, ki lahko trajajo vse življenje. Že to poletje se odpravljam na obisk k prijateljici v Španijo in nekaj prijateljev me tudi pride obiskat v Slovenijo.

Četudi sem si včasih želela, da bi me v bolnišnici poskusili nekako bolj vključiti v delo, mi ni žal, da sem odšla na izmenjavo. Tako zdaj nimam več le enega doma. Spoznala sem čudovite nove kraje in ljudi, nove jedi, novo kulturo, drugačen način življenja, ki me osebno napolnjuje, osvobaja, daje misliti in v meni odpira še neraziskane globine. Vse to se dogaja spontano. Um nezavedno zbira vtise in spomine ter jih stke v neponovljivo in enkratno celoto. Vsakemu, ki želi razširiti svoja obzorja in ki želi izkusiti samostojno življenje, nepozabne dogodivščine, pridobiti na iznajdljivosti in samozavesti, polagam na srce, naj se Erasmus mobilnosti v kakršni koli obliki udeleži. To je spomin in izkušnja, ki ostane za vse življenje.

Rebeka Koren
Medicinska fakulteta

PRAKSA V TUJINI
Coimbra, Portugalska
Obdobje mobilnosti: januar 2024–maj 2024