ZGODBE

Od zmeraj gojim veliko strast do športa, to je enostavno velik in pomemben del mojega vsakdana. Obenem sem nekako vedno vedela, da si želim postati zdravnica. Tekom študija sem ugotovila, da obe veliki želji in strasti lahko združim. Zato sem se proti koncu študija začela bolj resno ukvarjati s svojo prihodnostjo in iskati priložnosti za izpopolnjevanje znanja in izkušenj na področju športne medicine. Tako sem naletela na kliniko Ars Medica, ki se nahaja v Tičinu, južnem delu Švice, v mestu Lugano, ki je znana po specialnosti športne medicine, ortopedije in travmatologije. Posebnost te klinike je, da imajo tim treh zdravnikov, ki se ukvarjajo s konzervativno ortopedijo. Prav tako imajo poseben oddelek za obravnavo in vodenje vrhunskih atletov, ki je priznan tudi s strani Švicarske olimpijske zveze.

Na kliniki sem se počutila odlično. Praksa je potekala na dveh lokacijah. Na urgentnem ortopedstko-travmatskem sprejemu sem se imela priložnost učiti od treh različnih zdravnikov. Druga lokacija je bil ambulatorij na oddelku, kjer ocenjujejo pripravljenost ter se vodijo in zdravijo poškodbe vrhunskih atletov. V tem primeru gre za konzervativno ortopedijo, ki je predstopnja operativne ortopedije. Pri nas ta veja še ni tako razvita, v Švici pa se trudijo, da se operativna intervencija odloži za čim dalj časa. Na obeh lokacijah sem imela priložnost dela z odličnim timom. Na začetku sem paciente pregledovala ob pomoči mentorja, kasneje pa sem bila zmožna tudi samostojnega dela. Vsak dan sem na kliniki preživela približno 8 do 9 ur s 30 minutami pavze.

Za priložnost izmenjave sem neizmerno hvaležna. To je bila vsekakor ena večjih življenjskih preizkušenj in šol, vsekakor v pozitivnem smislu. Neglede na jezikovno bariero sem se vsakodnevno trudila izboljšati v italijanščini in komunicirati v njihovem jeziku, čeprav sem imela možnost govora v angleščini. V samem kraju sem se odlično znašla in se počutila odlično. Vse je bilo zelo urejeno, točno, profesionalno. Ljudje so nasploh kulturni in prijazni, spoštljivi. To mi je zelo ustrezalo, saj tudi sama živim podobno. Spoštujejo delo in prosti čas, so večinoma organizirani, odprti do tujcev, a hkrati cenijo osebni prostor.

Eno izmed največjih presenečenj je zame bilo tudi to, da sem doživela zelo podporno okolje s strani zdravnikov v želji za iskanjem svoje medicinsko-športne kariere.

Nedvomno moram omeniti, da gre tudi za enkratno življenjsko izkušnjo, na kateri sem imela priložnost spoznati in se povezati z različnimi ljudmi, jih začutiti, sprejeti. Ob tem sem tudi lahko bolje spoznala sebe. Naučila sem se bolje soočati s stresnimi situacijami in vadila potrpežljivost. Na začetku seveda ni bilo lahko, a z vztrajnostjo in časom je postalo izvrstno.

S strokovnega vidika sem se naučila teoretični in praktični del diagnostike, terapije, vodenja večine najpogostejših ortopedskih in specifičnih športnih stanj/poškodb. Naučila sem se izvedbe ocene pripravljenosti vrhunskih atletov. In najpomembneje, dobila sem občutek za razliko ocene in odločitev pri pacientu nešportniku/rekreativnem športniku ali vrhunskem atletu.

Za zaključek ne želim izgubljati besed. Neizmerno hvaležna sem za izkušnjo prakse na področju športne medicine v Luganu tako s strokovnega vidika, vidika novih poznanstev, kot tudi osebnostnega vidika. Le-ta mi je pokazala, da je vse mogoče, da je vredno slediti svojim sanjam, potrebno je le veliko volje, vztrajnosti in ogromno potrpežljivosti. Poleg tega mi je celotna izkušnja nekako predstavljala tudi vzor/ogledalo za to, kako prijetno je lahko delovno okolje in kakšna čast in lepota je delati z ljudmi, ki so dobre/tople osebe in uživajo v svojem delu.

Nika Rupčić
Medicinska fakulteta

PRAKSA V TUJINI
Lugano, Švica
Obdobje mobilnosti: april 2024–maj 2024