ZGODBE

O Erasmus izmenjavi sem razmišljala vseh pet let študija, ampak si zaradi neujemajočih predmetnikov nisem upala prijaviti, saj nisem želela izgubiti leta, če se mi izbrani predmeti ne bi priznali. Tako sem odločitev prelagala iz leta v leto in se na koncu odločila, da mi bo na tej točki študija bolj kot nekaj dodatnih predmetov v tuji državi koristila praktična izkušnja dejanskega dela s področja, kjer bom najverjetneje delala tudi v prihodnosti. Odločitev je bila sprejeta – grem na Erasmus prakso. Izbrati sem morala samo še državo, pri čemer pa je odločitev pretehtal jezik, saj sem želela v svoji Erasmus izkušnji kar se da samostojno sodelovati in biti v stiku z ljudmi, zato sem kaj hitro izbor skrčila na angleško govoreče države in po pregledu Erasmus ponudb za prakso izbrala psihološko kliniko Willingness na Malti.

Prvi dnevi izmenjave so me nekoliko negativno presenetili, saj se je dejansko delo izkazalo za nekoliko drugačno, kot je bilo oglaševano. Pričakovala sem namreč, da bom večino časa delala na psihološki kliniki, na koncu pa je večina mojih delovnih nalog zajemala delo z otroki v poletnih šolah in to kar na dveh lokacijah – na Malti in Gozu. Moram priznati, da se v tistem trenutku res nisem veselila prihajajočih dveh mesecev, saj sem bila prepričana, da ne bom izkusila nič novega, ker sem do takrat že imela večletne izkušnje z delom z otroki. Ampak sem se odločila, da s končno obsodbo počakam in sproti vidim, kaj me čaka. In kaj hitro sem spoznala, da je naš šef imel prav, ko je rekel »prvi teden se vsi pritožujejo, drugi je najhujši, potem pa vsi uživajo in na koncu nihče ne bi šel domov.« Ker na koncu koncev obožujem delo z otroki in biti v poletni šoli je bila res čudovita in zabavna izkušnja. Še posebej sem se navezala na šolo in otroke na Gozu. Navadno sem se že zgodaj zjutraj napolnila z energijo, ko sem v hladu jutra z razgledom na morje in vse tri malteške otoke peš hodila do šole na hribu. Z otroki smo vsak dan izvajali čuječnost in jogo, vrtnarili, krepili njihovo čustveno regulacijo in veščine reševanja konfliktov. Preko igre smo razvijali tudi ogromno psiholoških kompetenc in se zabavali ob plesu, risanju in vodnih igrah. Seveda vse ni bilo čudovito, bili so tudi težki trenutki, ko so njihovi prepiri eskalirali v bojno stanje in ko solz ni bilo ne konca in kraja. Ampak na koncu nimaš drugega, kot da sprejmeš in vzljubiš čisto vsakega otroka, takšnega kot je, in skupaj z njim doživljaš tako dobre kot slabe trenutke.

Poleg poletnih šol sem več dni sodelovala tudi na festivalu, kjer smo promovirali telesno in duševno zdravje med udeleženci. To me je še posebej veselilo, ker smo združili obe komponenti, ki gresta vedno skupaj z roko v roki, ampak jih morda marsikdo ne poveže skupaj na prvo žogo. Tam sem se lahko skupaj z obiskovalci festivala pogovorila o njihovi spalni higieni ter fizični aktivnosti, nato pa smo skupaj poiskali možne rešitve za krepitev šibkejših področij. Prav tako sem imela možnost sodelovati na delavnici za starejše občane na temo uporabe interneta in paziti skupino otrok, medtem ko so imeli njihovi starši sestanek. Spoznala sem se z osnovami vodenja psihološke klinike, naročanja strank, odgovarjanja na različna sporočila, pisala bloge za spletno stran, pripravila učne aktivnosti za poletno šolo in jih izvajala, iskala primerne psihološke teste, pripravila gradiva za terapijo ter se podrobneje seznanila s potekom različnih terapij in njihovimi izidi.

Več časa kot sem preživela v organizaciji, bolje sem razumela delovanje ekipe klinike Willingness in tudi dobila uvid, da se res trudijo uresničevati moje cilje po napredku in učenju. Prisluhnili so mojim željam po več klinične prakse in so me, kjer se je le dalo, vključevali tudi v aktivnosti, ki so se ujemale z mojimi zanimanji. Vedno sem lahko izrazila svoje mnenje in se čutila slišano. Spoznala sem, da je ekipa res močno predana svojemu delu, da se želijo nenehno izboljševati in da imajo radi, če postavljamo vprašanja, da dvomimo in raziskujemo. Da niti ne omenjam vseh supervizij z ostalimi strokovnjaki s področja psihologije. Če kaj, pa je to res bila neprecenljiva izkušnja, ki mi je dala tudi tisti del »klinike«, ki sem si ga na začetku tako zelo želela, a si nisem predstavljala, da bo prišel v takšni obliki.

Ko sedaj gledam za nazaj, sem se iz te izkušnje ogromno naučila, postala sem bolj samozavestna v svojo strokovno presojo, bolj samostojna pri izvajanju še nepoznanih nalog, se učila kritično razmišljati, se bolje spoznala tudi z delom z otroki s posebnimi potrebami, kar mi je bilo pred prakso še dokaj novo področje. Izboljšala sem tudi svoje govorjenje angleščine.

Seveda pa ni samo nenehni napredek in učenje vse, kar naj bi pripravnik doživel na Erasmus praksi. Osebno sem zelo uživala vsakič, ko sem se lahko po uspešno oddelanem dnevu potopila v svežo modrino morja, skakala s klifov, se ob večerih sprehajala po Mdini in Valletti ter potapljala v najbolj divjih jamah s pogledom na sončni zahod. Še posebej pa sem začutila utrip Goza, na katerega se bom v spominu vedno z veseljem vračala. Neizmerno sem hvaležna tudi za prijateljstva, ki sem jih stkala s preostalimi so-pripravniki in tudi za celotno ekipo Willignnessa, ki mi je omogočila tako unikatno, bogato in zabavno poletje.

Lara Bukovec
Filozofska fakulteta

PRAKSA V TUJINI
Ħaż-Żebbuġ, Malta
Obdobje mobilnosti: junij 2024–avgust 2024