ZGODBE

V zadnjem letniku sem zbrala pogum in se prijavila na opravljanje dela obvezne klinične prakse v tujini. Zakaj? Na Medicinski fakulteti se za prakso v tujini v šestem letniku odloči kar nekaj junakov. Nisem se še pogovarjala s kom, ki bi se mu zdela praksa v tujini brca v temo, velika večina opisuje svoje izkušnje le v superlativih.

Še pred koncem študija sem želela spoznati, kako klinično delo poteka izven domače države. Za Grčijo, natančneje Heraklion, največje mesto največjega grškega otoka, sem se odločila zaradi želje po spoznavanju tujega kliničnega okolja in tujega zdravstvenega sistema, preden zaključim s študijem na fakulteti. Nadejala sem se, da mi bo takšna praksa prinesla nova znanja in veščine, kot so izboljšanje komunikacije v tujem okolju, uspešna adaptacija in integracija v novo klinično okolje, predvsem pa dragocene izkušnje. Zakaj prav Kreta? Želela sem iz prve roke preveriti, kako se delo v stereotipno sproščenem mediteranskem okolju razlikuje od dela v našem okolju.

Na General University Hospital of Heraklion sem s klinično prakso pričela v ponedeljek, 30. 1. 2023. V predvidenem programu sem imela šest tednov na Oddelku za nevrokirurgijo in tri tedne na Oddelku za interno medicino. Glede izmenjave sem se dogovorila z zelo prijazno gospo Vasilaki z Univerze na Kreti. Komunikacija je potekala v angleščini, ki jo zdravniki in študenti povečini govorijo zelo dobro, med bolniki pa se najde redkokdo, ki jezik obvlada.

Na Oddelku za nevrokirurgijo sem spremljala specialiste in specializante nevrokirurgije pri delu, tako na oddelku kot tudi v operacijski dvorani. Na oddelku sem na primer pomagala pri jutranjih vizitah, prevezovanju operativnih ran, jemala sem vzorce arterijske in venske krvi in aplicirala parenteralna zdravila. V operacijski dvorani sem včasih lahko asistirala pri operacijah. Del prakse je bil tudi opazovanje zdravnikov, ki so mi z veseljem sproti prevajali in razlagali o bolnikih, pri delu. Na tem oddelku je bilo zelo mirno, veliko večino časa sem bila edina študentka, saj Grki nevrokirurgije nimajo v obveznem kurikulumu. Grki so znani kot zelo divji vozniki, kar se je odražalo tudi v delu v bolnišnici – poškodba glave zaradi prometne nesreče je bila ena najpogostejših patologij na oddelku.

Na Oddelku za interno medicino sem sodelovala pri jutranjih vizitah in glavni viziti, jemanju anamnez, opravljanju kliničnih statusov in diagnostike. Jemala sem vzorce arterijske in venske krvi in aplicirala parenteralna zdravila. Pripravila sem tudi nekaj govornih seminarjev o različnih patologijah, ki so se pojavljale pri bolnikih na oddelku. Del prakse je bil tudi opazovanje zdravnikov, ki so mi z veseljem sproti prevajali in razlagali o bolnikih pri delu. Na tem oddelku je bilo mnogo bolj živahno, vsak dan sem srečevala ogromno specializantov in grških študentov, ki so bili tam na praksi. Zjutraj sem se najprej pridružila specializantom in lokalnim študentom, kasneje pa smo se vsi skupaj pridružili profesorju pri glavni viziti. Profesor mi je vse ugotovitve prevajal sproti.

S prakso sem zaključila 1. 4. 2023.

Vsi ljudje, ki sem jih spoznala na obeh oddelkih, so bili neizmerno dostopni in prijazni – tako študenti, specializanti in specialisti, na nevrokirurgiji pa tudi sestre instrumentarke. Če sem pokazala interes, so se bili pripravljeni precej ukvarjati z mano, mi prevajati pogovore z bolniki, debatirati o patologijah, diagnostiki in zdravljenju, pa tudi spiti vročo čokolado in pojesti kakšen piškot ob sproščenem klepetu. Zanimivo se mi je zdelo tudi, da so, sploh na interni medicini, bolniki v povprečju precej starejši od naših – večina jih šteje več kot 90 pomladi, čeprav mnogim po videzu tega ne bi pripisala. Bi bil lahko razlog za to zdrava mediteranska prehrana ali nižja raven stresa? Morda kombinacija obojega?

Tudi izven bolnišnice sem Grke spoznala kot zelo topel in prijazen narod, ki uživa v življenju, Grčijo nasploh pa kot ležerno, a hkrati zelo živahno deželo. Zamujanje za vsaj »akademskih 15 minut« je praktično nenapisano pravilo. Nikomur se nikamor ne mudi, vso delo pa je vseeno (prej ali slej) postorjeno. Kreta ponuja veliko možnosti za raziskovanje kulturnih in naravnih znamenitosti, je pa tudi dobro izhodišče za obisk drugih grških otokov ali celine.

Prav tako je velik plus seveda tudi kulinarična plat. Grška hrana zajema malo morje okusnih jedi, ki jih je vredno vsaj poskusiti. Grška gostoljubnost se pokaže tudi v restavracijah – po vsakem obroku dobiš manjšo sladico in šilce »rakija« (raki – tradicionalno kretsko žganje, ki je pravzaprav zelo podobno balkanski rakiji) na račun hiše. Cene so sicer v povprečju podobne našim, lokalno pridelana hrana (predvsem pomaranče, paradižnik …) je cenejša, stvari, ki jih na otok transportirajo od drugod, pa so dražje.

Odločitev za Erasmus prakso na Kreti se je izkazala za eno najboljših potez v mojem življenju. Pridobila sem nekaj novega medicinskega znanja ter veščin s področja nevrokirurgije in interne medicine, predvsem pa sem pridobila dragocene izkušnje v komunikaciji v tujem jeziku, okrepila sposobnost znajti se v novi situaciji, naredila skok iz cone udobja. Vsakomur, ki se vsaj malo spogleduje z idejo o izkušnji praske v tujini, bi svetovala, da idejo razvije in izkušnjo pograbi z obema rokama. V dobrih dveh mesecih izmenjave sem doživela stvari, ki si jih bom zapomnila za vse življenje, in stkala trajne prijateljske vezi. Kar se tiče tako zdravstvenega sistema kot tudi nasploh življenja na Kreti sem dobila vtis, da se redkokdo striktno drži pravil, vse teče v mnogo počasnejšem tempu, vsi povsod zamujajo, pa so kljub temu ljudje nasploh zelo srečni.

Lucija Jazbec
Medicinska fakulteta

PRAKSA V TUJINI
Kreta, Grčija
Obdobje mobilnosti: februar 2023–marec 2023