ZGODBE

Kot vsak študent sem se tudi jaz posvetovala z našimi modrimi predhodniki o izbiri predmetov za prihodnji letnik. Ko kolega pove vse po dolgo in povprek, mi na koncu priporoča predmet Mednarodno in medkulturno komuniciranje in reče:’ Dober predmet je, pa na koncu greš s profesorico še v Grčijo.’ Moje obrvi so zlezle tam nekje na vrh Pohorja in preden mu je uspel do konca razložiti, je že šibal naprej v življenju. Ker strogo verjamem v neizmerljivi življenjski uvid starejših letnikov, sem seveda brez popolnega dvoma nato na vpisni list zapisala ta predmet. Že na prvem predavanju pri tem predmetu smo nato spoznali, kaj je moj kolega dejansko mislil. Nosilka predmeta, gospa profesor Welzer, je tudi ena izmed predavateljic na kombiniranem intenzivnem programu, imenovanem 12th International Week. Kmalu nas je nato tudi prijazno povabila, da se le tega udeležimo, in moje zanimanje je bilo vzbujeno. Popolnoma iskreno sploh nisem vedela, kaj je KIP in kako poteka ta del Erasmus+ mobilnosti. Po predstavitvi programa in poteku dela sem bila že 90 % prepričana o svoji udeležbi. Seveda me je gnala želja po spoznavanju novih stvari, krajev in ljudi s vseh koncev sveta. Dejstvo, da je del predavanj nato potekal v živo v Grčiji, na Kreti, pa je popolnoma zapečatilo mojo odločitev o udeležbi.

Ob enajstih dopoldan smo pristali v Chaniji in pojavil se je že prvi izziv: Kako čim hitreje priti do dobrega gyrosa. Izziv je bil uspešno opravljen v 1h in 45 minut, od tega sem se slabo uro vozila samo od letališča do starega mestnega jedra v Chaniji. No, sedaj pa s šalo na stran.

Lastnica stanovanja, v katerem sem en teden prebivala, me je pričakala opremljena s sokom in sladicami iz lokalne kavarne. Gospa Maria me je sprejela na tisti značilno grško, gostoljuben način ter mi takoj povedala, kje so najboljše kavarne, restavracije, kje stoji moj avtobus, kje se kupijo zanj karte in seveda tudi, kje je najbližja plaža.

Naša predavanja so potekala v popoldanskih urah, od dveh do pol sedmih, v predavalnici, oddaljeni dobrih 20 minut vožnje z avtobusom. Tema celotnega tedna so bile mehke veščine in vodenje na različnih področjih (Soft skill, Leadership across fields). Hitro sem spoznala, da smo udeleženci programa res iz vseh kotičkov sveta, ter da avtobus številka 13, ki me je pripeljal do predavalnice, vozi po svojem voznem redu, ki ga točno ne pozna niti njegov šofer. Vsi smo bili sprva nekoliko sramežljivi in zadržani, a so številna skupinska dela poskrbela, da smo se pobližje spoznali. Skupinska dela so tako predstavljala velik del naših predavanj in meni tudi najljubši del. Iz prve roke sem lahko videla, kako je sodelovati z ljudmi z različnimi ozadji, navadami, mišljenjem in seveda tudi različnim znanjem angleščine. Delavnice do od vsakega zahtevale nekolikšno mero prilagajanja na ljudi, ki so delovali na drugačen način, kot pa smo bili navajeni. Zanimivo je bilo videti, kaj je koga pritegnilo ali pa kako se je kdo lotil reševanja izziva, pred katerega smo bili postavljeni.
Tako so potekali naši delovni popoldnevi, medtem ko smo dopoldneve preživeli v lastni režiji. Svoje sem preživela na bližji peščeni plaži, v morju ali pa v turističnih trgovinah v Chaniji, kjer sem iskala popoln magneten za domač hladilnik.

Sredi tedna so za nas organizirali študentsko večerjo. Ob dobri hrani smo se sprostili in bolje spoznali z udeleženci, ki so sedeli za našo mizo, ob kozarču vinčka pa smo nato še celo zaplesali. Kot čisto pravi predstavniki generacije Z, smo se seveda tudi dodali na socialnih omrežjih.

Dnevi so hitro minili in že je bil četrtek, zadnji dan predavanj. S sošolkami smo nato v petek zjutraj zbarantale za Rent-a-car, ga poimenovale Dimitri, vrgle v prtljažnik kopalke in se odpravile obiskati še daljne in bližnje kraje. Ovinki in neizmerno zabavna grška vožnja so nas pripeljali tudi do roza plaže Elafonisi, ki na koncu sploh ni bila roza. Ampak dobro, nismo zahtevne, in nas to ni ustavilo pri uživanju. Vendar je vsega lepega enkrat konec in kot pravi dobra stara pesem od Mi2 – preden sem se utegnila navezat, sem že pospravila kovčke in sem šla.

Nikakor ne obžalujem svoje udeležbe in ni bilo lepo vreme, plaža ali pa program tisto kaj je naredilo izkušnjo vredno, ampak prav ljudje. Ljudje s svojo gostoljubnostjo, iskrenostjo in toplino, ki so naredili mojo (sicer kratko) Erasmus+ izkušnjo nepozabno. Momenti kot so: ko smo se končno razumeli, čeprav nismo govorili skupnega jezika; prijazni trgovci, ki so svetovali kaj si morem ogledati in seveda tudi kupiti; najboljša morska rižota, ki sem jo kadarkoli jedla; zgovoren izposojevalec avtov, ki se je rad hecal in govoril sto na uro; moje obvladanje grške vožnje in prijaznega gospoda na plaži, ki mi je podaril školjke…

Vse to in še več so trenutki, ki jih nikakor ne moreš načrtovat, ampak so ravno tisti, kateri se jih bom spominjala čez 50 let.

Lucija Kalšek
Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko

KIP
Lokacija izmenjave: Chania (Kreta), Grčija
Obdobje izmenjave: junij 2025