Preskoči na vsebino

ZGODBE

Portugalska zgodba izven okvirjev

Portugalska zgodba izven okvirjev

Ko razmišljam o svoji Erasmus izkušnji, si iskreno želim, da bi lahko prenesla vse občutke, doživetja in misli v ta dokument. A zavedam se, da je to skoraj nemogoče. Erasmus je nekaj, kar je treba doživeti, da bi ga resnično razumeli.

Moja odločitev za Erasmus ni bila impulzivna. Čeprav bi rada rekla, da sem takoj rekla »da«, sem dolgo premišljevala. To je bila velika odgovornost in predvsem test zaupanja vase. Najprej sem se prijavila za Turčijo, državo, ki sem jo že obiskala, kjer sem poznala osnove jezika in kjer sem vedela, da študij ne bo pretežek. V zadnjem trenutku pa sem poslala e-sporočilo svojemu Erasmus koordinatorju ali lahko zamenjam državo in tako sem jo tudi zamenjala. Danes vem, da je bila to ena izmed najboljših odločitev v mojem življenju.

Zakaj ravno Portugalska? Zdelo mi se je, da je to država, ki pogosto ostane prezrta, zasenčena s strani večje sosede Španije. Večina ljudi jo pozna po znanem nogometašu Cristianu Ronaldu, vendar sem verjela, da ponuja veliko več kot le znanega športnika. Želela sam spoznati pravo Portugalsko, tisto ki se skriva za klišeji in stereotipi.

Za mesto Porto sem se odločila predvsem zato, ker sem želela izstopiti iz svoje cone udobja. Večino življenja sem preživela v manjših krajih in čutila sem potrebo, da se preizkusim v večjem mestu. Porto, drugo največje mesto na Portugalskem, se mi je zdelo popolno za izziv, ki sem si ga zastavila, kako se prilagoditi novi kulturi, jeziku in okolju, o katerem sem prej vedela zelo malo.

Na naši fakulteti smo pri predmetu retorika govorili o fazah kulturnega šoka, ki jih doživimo, ko se preselimo v popolnoma novo okolje. Teh faz je pet: medeni mesec, frustracija, prilagoditev, sprejemanje in ponovni vstop v domače okolje. Zanimivo je, da se je moja Erasmus izkušnja odvijala prav v tem vrstnem redu.

Obdobje t. i. medenega meseca je bilo naravnost očarljivo. Skupaj s prijatelji smo raziskovali vsak kotiček Porta, spoznavali nove ljudi, okušali novo hrano in doživljali mesto z otroško radovednostjo.

Vsak dan je bil nova priložnost, ki sem se je veselila z vsem srcem. A kot pri vsaki čarovniji, tudi ta občutek sčasoma zbledi.

V drugi fazi (fazi frustracije) sem se začela počutiti preobremenjeno in razočarano. Dolge vožnje z metrojem do fakultete, ki so trajale tudi do 45 minut, so me utrujale. Jezikovne ovire so mi povzročale neprijetnosti, še posebej kadar sem v vsakdanjih pogovorih pozabljala celo najosnovnejše angleške besede. Priprava hrane, ki je doma predstavljala sprostitev, se mi je tukaj zdela kot obveznost. Pogrešala sem svoje prijatelje in družino – vsakdanji ritual kave v priljubljeni kavarni ali mamin objem. Video klici z domačimi so v meni zbujali melanholijo, in vse pogosteje sem si želela zgolj ostati doma v svoji sobi, včasih celo odštevala dneve do povratka.

Tudi predavanja so bila precej drugačna od tistih, ki sem jih bila vajena doma. Medtem ko nekateri profesorji, po mojem mnenju, niso kazali pretiranega zanimanja za Erasmus študente, pa so drugi pokazali izjemno predanost. Bili so nam neprestano na voljo, ne le za pomoč pri študiju, temveč tudi kot osebna podpora. Nekateri so nam celo odkrivali skrite kotičke Porta, ki jih turist ne bi nikoli našel.

Tretja faza – faza prilagajanja – je prinesla pomemben premik. Začela sem se zavedati pomembne resnice: sreča ni vezana na prostor, temveč jo nosimo v sebi. Če nismo zadovoljni sami s sabo, nas noben kraj na svetu ne bo osrečil. Rast se začne znotraj nas. Ko vzljubiš sebe, lažje vzljubiš tudi okolico. To spoznanje mi je omogočilo, da sem v (ne)znani državi ustvarila občutek doma.

Zelo pozitivno me je presenetilo tudi znanje angleškega jezika med domačini. Tako rekoč povsod sem se lahko sporazumevala brez težav, in mojih deset osnovnih portugalskih besed, ki sem jih na hitro osvojila pred odhodom, skorajda nisem potrebovala.
Poseben šok mi je predstavljalo tudi dejstvo, da nikjer nisem našla začimbe “Vegeta”. Nisem mogla verjeti, da nekaj tako osnovnega preprosto ne obstaja na policah trgovin. Na srečo smo odkrili Slavic shop, kjer smo se uspešno znašli z izdelki iz naše regije. Izbira kave je bila precej omejena, skoraj vse se je vrtelo okoli brazilske kave. Moja sošolka Anja mi je v pravem trenutku prinesla tri pakete Barcaffe kave, kar me je res razveselilo. Prav tako me je presenetilo, kako neverjetno poceni je bilo domače pivo Superbock – včasih celo cenejše od vode. Tudi vina so bila izjemno dostopna, raznolika in zelo dobra.
Kar zadeva lokalno kulinariko, bi izpostavila jed “francesinha”, ki sem jo jedla najpogosteje, in seveda sladico “pastel de nata”, ki je dobesedno okronala mojo Erasmus izkušnjo. Majhna skrivnost – večkrat se nam je zgodilo, da smo skoraj ob polnoči, po kakšnem koktajlu, iskali slaščičarno, ker smo si preprosto zaželeli pastel de nata.

V četrti fazi – sprejemanju – sem začutila, da pripadam. Iz neznanega sem ustvarila znano. Počutila sem se vključeno, kljub kulturnim razlikam in jezikovnim barieram. Moja začetna negotovost je postala moja prednost. Bila sem hvaležna, da sem imela priložnost spoznati ljudi z vsega sveta, razširiti svoja obzorja in spremeniti svoj pogled na svet.

Zadnja faza – ponovni vstop v domače okolje – je bila čustveno najbolj presenetljiva. Privadila sem se na novo okolje, in zdaj sem se vračala “domov”, v svoje izhodišče. A ugotovila sem, da to nisem več čisto ista oseba, ki je iz Brežic odšla s prevelikim kovčkom in polno glavo pričakovanj. Nekako se je tudi moje domače za hip spremenilo v tuje – a le za kratek čas. Zavedela sem se, da sem v osnovi ostala ista jaz, le obogatena z novimi izkušnjami, prijatelji in širšim pogledom na svet.

Izkušnja Erasmus+ v Portugalski mi je ponudila neprecenljivo priložnost, da izven znanih okvirov odkrijem sebe in svet na drugačen način. Naučila sem se pomembnosti lastne vztrajnosti, vere vase in iskrene podpore ljudi, ki so bili del moje poti – tako doma kot v tujini. Ugotovila sem, kako dragoceno je, ko se naučiš biti sam sebi opora, a obenem dovoliti drugim, da ti ponudijo roko. Spoznala sem, da se osebna rast ne zgodi vedno v udobju, temveč najpogosteje ravno v neznanem, ko si prisiljen iskati odgovore, oblikovati nova prijateljstva in vsakodnevno premagovati izzive.

To obdobje bo za vedno ostalo v mojem spominu – kot zgodba, ki jo bom pogosto delila ob kavi s prijatelji s fakultete, ki so doživeli podobno izkušnjo.
»One city raised you, the other grew you

 

Adisa Hadžić
Fakulteta za turizem

ŠTUDIJ V TUJINI
Lokacija izmenjave: Porto, Portugalska
Obdobje izmenjave: marec – julij 2025

Deli objavo:
Zapri